»V resnici gre za notranje strukturiran roman, ki pa je zelo čustven; gre za glas neke ženske, ki je jezikovno zelo bogat, saj je moja junakinja pesnica...«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Bilo je strašno, ja, lahko bi bruhal od ogabnosti ... v glavi sem cutil skeleco luknjo...«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»V njem ni niti trenutka puščobe.«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»V romanu Sto let slepote je kresnikova komisija prepoznala izjemno bogat in natančno izpisan jezik.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Ko revnega mladega podeželana uredniki zamenjajo za razvpitega pisca in ga pošljejo kot dopisnika v fiktivno afriško državo, iz katere naj bi poročal o 'obetavni vojnici', se tam zaplete v verigo bizarnih dogodivščin.«